Avgust Ipavec: "Vse na svetu je lahko glasba."
25m
·
Naši umetniki pred mikrofonom
·
3. oktobra je na Dunaju preminil Avgust Ipávec slovenski skladatelj in duhovnik, star dvainosemdeset let. Ustvaril je več vokalno-instrumentalnih del, ki jih je pisal predvsem za velike zasedbe, v katere je poleg orkestra vključeval tudi zbore, soliste in recitatorje. Med njimi so Tolminska maša za orkester, mešani in otroški zbor, oratorij za orkester, zbor in soliste ter otroški zbor Križev pot ter Balada za orkester, solo sopran in otroški glas. Njegovo zadnje oratorijsko delo je simfonična pesnitev Barve zelenega smaragda, ki jo je posvetil spominu na trpljenje med prvo svetovno vojno in na žrtve soške fronte. Krstno so jo izvedli leta 2016 na Sveti Gori v okviru festivala Kogojevi dnevi. Leta 2018 mu je takratni predsednik republike Borut Pahor podelil medaljo za zasluge za izjemne glasbene stvaritve in promocijo slovenske kulture v tujini, pred tem je prejel tudi zlati častni znak Republike Avstrije. Ob podelitvi medalje je Polona Gantar Avgusta Ipavca povabila pred mikrofon.
The episode Avgust Ipavec: "Vse na svetu je lahko glasba." from the podcast Naši umetniki pred mikrofonom has a duration of
25:05. It was first published
More episodes from Naši umetniki pred mikrofonom
Branko Madžarevič
Branko Madžarevič, slovenski književni prevajalec iz francoščine, dolgoletni urednik pri Državni založbi Slovenije in pisec poglobljenih besedil o književnosti in literatih je že dolgo, odkar je prevedel roman Metulj Henrija Charrièra leta 1970, eden osrednjih slovenskih književnih prevajalcev. Sledil je prevod prelomnega romana Potovanje na konec noči Ferdinanda Célinea, pa čez nekaj let Gargántua in Pantagruél Françoisa Rabelaisa (fransvája rablêja). Zadnjih petindvajset let je prevajal tri knjige Esejev poznorenesančnega pisatelja Michela de Montaignea na 1300 straneh. Izšle so nedavno pri založbi Beletrina. O tem gigantskem podvigu in tudi drugih prevodih se z Brankom Madžarevičem pogovarja Tadeja Krečič.
Srečko Fišer, prevajalec, dramatik in lektor: Tekst ima svojo ekstatično dimenzijo. To niso črke. To je nekaj, kar ima svoje življenje
Letošnji prejemnik nagrade tantadruj za življenjsko delo je lektor, prevajalec in dramatik Srečko Fišer. Nagrade tantadruj podeljujejo tri primorska gledališča. Srečko Fišer že več kot štiri desetletja sooblikuje podobo gledališča kot lektor, prevajalec in avtor dramskih besedil. Največ je ustvarjal v novogoriškem gledališču, v vseh slovenskih gledališčih pa igrajo njegove odlične prevode tako sodobnih kot klasičnih iger iz italijanskega, angleškega in francoskega jezika. Prevajal je Tassa, Shakespeara, Michelangela in Petrarco. Vrsto dramskih del je napisal tudi sam – za Medtem po motivih romana Prima Levija je prejel Smoletovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Kot so še zapisali v utemeljitvi tantadruja: ustvarjanje Srečka Fišerja je odlično tako na polju literature kot gledališča, pomenljivo intenzivno pa na njunem stičišču. Vabimo vas, da prisluhnete nekoliko skrajšanemu pogovoru, ki ga je leta 2021 s Srečkom Fišerjem za oddajo Oder posnel Rok Bozovičar.
Jože Ciuha: "Črko umevam kot temeljni simbol civilizacije 20. stoletja."
Letos mineva 100 let od rojstva slikarja in grafika Jožeta Ciuhe. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, diplomiral je leta 1950. Na univerzi v Rangunu je med letoma 1959 in 1961 študiral budistično kulturo in filozofijo. Jože Ciuha je napisal tudi več literarnih del, čeprav je bil predvsem plodovit in razmišljujoč – ter tudi oblikovan likovni umetnik. Umrl je leta 2015. Leta 1981 je za naš radio pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.
Janko Moder: "Zelo težko naštejem, koliko jezikov znam."
Osmega maja 2024 je minilo sto deset let, odkar se je v Dolu pri Ljubljani rodil prevajalec Janko Moder. Njegov skoraj nepregledni opus prevodov iz skoraj vseh evropskih jezikov obsega tako dramatiko kot poezijo in prozo. Diplomiral je iz slavistike, nekaj časa je poučeval, med vojno je bil dramaturg v gledališču, po vojni nekaj mesecev zaprt, potem se je preživljal predvsem kot prevajalec in urednik. Kot literat je ustvaril sonetni venec sonetnih vencev z naslovom Sla spomina ter roman Sveta zemlja. Leta 2004, ob njegovi devetdesetletnici, ko je ta roman ponovno izšel, je nastal pogovor, ki ga je posnela Vida Curk.
Ada Škerl: "V moji poeziji je bilo čustvo, ne lopatarstvo, in tega so se ustrašili."
Na začetku aprila je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodila pesnica Ada Škerl. Prvo pesniško zbirko, Senca v srcu, je objavila leta 1949. S čustvenostjo in lirizmom, ki sta prežemala njeno poezijo, je prehitevala čas tedaj zapovedanega socialističnega realizma. Odziv kritike ji zato ni bil naklonjen in verjetno se je prav zato pesnica umaknila z literarne scene in objavljala le poredko v revijah. Druga zbirka, Obledeli pasteli, je izšla leta 1965, tretja, Temna tišina, pa leta 1992. Potrdila se je kot mojstrica verzne oblike, v katero je ujela odziv subjekta na dogajanje v sebi in okolici. Pred petimi leti so v zbirki Kondor Mladinske knjige izšle njene zbrane pesmi z naslovom Speči metulji.