Nagrajena iranska režiserka Farahnaz Sharifi: “Ženske, življenje, svoboda je gibanje, ki je rezultat dolgoletnih bojev in upora.”
15m
·
Razgledi in razmisleki
·
Moj ukradeni planet je filmska pripoved iranske režiserke Farahnaz Sharifi, ki prek svoje zgodbe razkriva usodo žensk v Iranu, razdvojeno med življenjem, ki jim ga zapoveduje oblast v javnosti in zasebnim življenjem doma, v domačem okolju. Sharifi beleži zgodovino zadnjih petinštirideset let v Iranu, vse do jeseni leta 2022, ko so Iran preplavili protesti pod geslom Ženske, življenje, svoboda. Dokumentarni film, zgrajen povečini iz arhivskega gradiva, je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu, le nekaj tednov kasneje pa je osvojil tudi glavno nagrado festivala dokumentarnega filma v Solunu. Tam se je z režiserko pogovarjala Petra Meterc. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vito Plavčak.
The episode Nagrajena iranska režiserka Farahnaz Sharifi: “Ženske, življenje, svoboda je gibanje, ki je rezultat dolgoletnih bojev in upora.” from the podcast Razgledi in razmisleki has a duration of
15:46. It was first published
More episodes from Razgledi in razmisleki
Srečni konci - ti so postajali pravkar preminuli pisateljici Alice Munro na starost vedno ljubši
13. maja 2024 je umrla Alice Munro, kanadska pisateljica in Nobelova nagrajenka za književnost leta 2013. Rodila se je leta 1931 v kraju Wingham v Ontariu in prvo kratko zgodbo napisala še kot najstnica, zavzeto pa je začela pisati in objavljati, ko je imela trideset let in si je s težavo trgala čas od gospodinjskih opravil. Prvo knjigo je objavila leta 1968 in dobila zanjo največjo kanadsko književno nagrado, potem je na vsakih nekaj let objavila novo knjigo kratkih zgodb in ves čas dobivala različne nagrade, nazadnje še največjo, Nobelovo. Alice Munro je tudi med Slovenci zelo priljubljena pisateljica, prevedenih imamo pet knjig njenih kratkoproznih besedil. Oddaja o veliki pisateljici, ki jo je leta 2007 pripravila Katarina Mahnič - kot hommage »umetnici sodobne kratke zgodbe,« - tako so zapisali v utemeljitvi Nobelove nagrade.
Jeroen Olyslaegers: "Zgodbe druge svetovne vojne me preganjajo."
Sredi aprila je bila v Kinodvoru projekcija filma z naslovom Wil režiserja Tima Mielantsa z letnico 2023, posnetega po romanu pisatelja Jeroena Olyslaegersa. Slovenci ga poznamo po knjigi z naslovom Mi v prevodu Mateje Seliškar Kenda. Wil je ime osrednjega protagonista, mladega moškega, ki se med drugo svetovno vojno in nacistično okupacijo pridruži policiji v Antwerpnu in je ujet med skrajnosti vseh vrst od kolaboracije do pripadnosti osvobodilnemu gibanju. Knjiga, sicer izjemna uspešnica, ki je pisatelju Olyslaegersu prinesla štiri najprestižnejše flamske literarne nagrade, to pomeni tudi velik prodajni uspeh, in je prevedena v več jezikov, odpira veliko vprašanj. Tadeja Krečič se je z Jeroenom Olyslaegersom po projekciji v Kinodvoru pogovarjala prav o pogosto zamolčanih straneh zgodovine, ki pa tako ali drugače najdejo pot do literature ali filma, umetnosti, skratka.
Čile – rodovitna dežela pesnikov; Germán Rojas, čilski pesnik in predsednik PEN-ovega odbora Pisatelji za mir
Med gosti letošnjega srečanja pisateljev PEN na Bledu je bil tudi čilski pesnik Germán Rojas, ki je predsednik PEN-ovega odbora Pisatelji za mir. Zaznamujejo ga težke življenjske izkušnje, tudi nasilje Pinochetove diktature in izgon. Bereta Mateja Perpar in Renato Horvat. Ton in montaža Gašper Loborec. Foto: https://www.penwritersforpeacecommittee.com/our-team
Marija Stepanova: "Breme krivde in odgovornosti zdaj tako ali drugače določa obstoj vsakega razmišljajočega človeka, ki je povezan z Rusijo, ne glede na to, kje živi."
Gostja letošnjega festivala Fabula ruska pisateljica in pesnica Marija Stepanova v svojih esejih in v pogovoru govori o življenju v izgnanstvu, o velikem vplivu, ki jo je nanjo imela Marina Cvetajeva, o svojem ustvarjanju, ki se v zadnjem času, ko živi v Berlinu, od poezije bolj pomika proti prozi. Avtor in prevajalec Tomaž Gerden, bralka Ana Bohte, ton in montaža Mirta Berlan.
Nagrajena iranska režiserka Farahnaz Sharifi: “Ženske, življenje, svoboda je gibanje, ki je rezultat dolgoletnih bojev in upora.”
Moj ukradeni planet je filmska pripoved iranske režiserke Farahnaz Sharifi, ki prek svoje zgodbe razkriva usodo žensk v Iranu, razdvojeno med življenjem, ki jim ga zapoveduje oblast v javnosti in zasebnim življenjem doma, v domačem okolju. Sharifi beleži zgodovino zadnjih petinštirideset let v Iranu, vse do jeseni leta 2022, ko so Iran preplavili protesti pod geslom Ženske, življenje, svoboda. Dokumentarni film, zgrajen povečini iz arhivskega gradiva, je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu, le nekaj tednov kasneje pa je osvojil tudi glavno nagrado festivala dokumentarnega filma v Solunu. Tam se je z režiserko pogovarjala Petra Meterc. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vito Plavčak.