Oder

Z Alešem Janom, radijskim in gledališkim režiserjem, predavateljem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter zaslužnim profesorjem Univerze v Ljubljani, se danes še globlje potapljamo v poetike radijske igre, mednarodna sodelovanja, potovanja in festivale, sodelovanja z drugimi ustvarjalci in študenti. V prvem delu pogovora je Aleš Jan več povedal o uprizarjanju starejših besedil v radijski igri, danes pa vas za uvod vabimo, da prisluhnete odlomku iz Brižinskih spomenikov, podrobneje, interpretaciji slovenskega jezika izpred tisoč in več let, ki jo je za radijsko igro prispeval Tine Logar, slovenski dialektolog in jezikoslovec. Vabimo vas k poslušanju! foto: Aleš Jan, osebni arhiv

Dolgoletni sodelavec Aleš Jan je radijski in gledališki režiser, ki je na takratni Radio Ljubljana prišel že kot otroški igralec v radijskih igrah in recitacijah. Svojo pot je nadaljeval kot režiser in urednik Uredništva igranega programa in v dolgoletni karieri ustvaril veliko množino radijskih iger, za katere je prejel mnogotere nagrade na festivalih v Evropi in širše in drugih radijskih oddaj. Ob tem je režiral po slovenskih gledaliških in opernih hišah ter predaval radijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Je tudi zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Po njegovi bogati umetniški in uredniški poti bomo potovali skozi drobce pripovedi in odlomkov iz radijskih iger: Lovrenc Marušič – pater Romuald, Aleš Jan: Škofjeloški pasijon, Svetlana Makarovič: Mrtvec pride po ljubico – radijsko upodobitev v izvirniku in v islandskem jeziku ter Ivan Cankar: Hlapci, z igralsko bravuro Staneta Severja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Aleš Jan, osebni arhiv

Prebrati zvočno knjigo je za igralko ali igralca poklicni izziv. A vseeno je drugače, ko posname svojo lastno biografijo. Tokrat govorimo o gledališki in filmski igralki Jožici Avbelj, med drugim prejemnici Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Njeno življenje je v biografskem romanu Joži opisala dramaturginja, publicistka in urednica Petra Pogorevc, zdaj pa je po tej knjigi izšla zvočnica, ki je plod sodelovanja ZKP RTV Slovenija, Arsovega igranega programa in založbe Beletrina, režirala jo je Špela Kravogel. Poslušamo jo lahko tudi v Odprti knjigi na Arsu vsak delovnik ob 19. uri. Pogovor na predstavitvi je vodila Kaja Novosel. Foto: Žiga Bratoš

Igralka Mirjam Korbar je članica Mestnega gledališča ljubljanskega že vso svojo profesionalno kariero od leta 1987. Preigrala je celo vrsto pretežno nosilnih vlog klasičnega in sodobnega repertoarja. Njena gledališka iniciacija pa je zaznamovana s Tespisovim vozom, mariborskim mladim gledališčem Prve gimnazije pod vodstvom Tomaža Pandurja. Večkrat je bila nagrajena za vloge v gledališču in na filmu, gledališka javnost in gledalci pa si jo zapomnimo po zmeraj premišljenih, prepričljivih in natančno izdelanih vlogah. V pogovoru z Vilmo Štritof sta spregovorili o njeni igralski poti, o Mestnem gledališču ljubljanskem, predvsem pa o njenem dojemanju, ustvarjanju vlog in gledališča. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji Mirjam Korbar kot Yerma v predstavi F. G. Lorca: Yerma, rež. Zvone Šedlbauer, MGL, 1994/95, foto: Tone Stojko

Prejšnji teden smo odprli zakladnico zgodovine slovenskih uprizoritvenih umetnosti, ki so med letoma 1966 in 2006 prekinjale s tradicijo, kot v svoji knjigi piše dr. Barbara Orel. Po tem, ko smo se posvetili prvemu desetletju omenjenega obdobja, tokrat prisluhnimo začetku poglavja Multimedijsko gledališče, ki ga bo uvedel pogovor z Barbaro Orel. na fotografiji: Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki - rekonstrukcija, foto: Nada Žgank/osebni arhiv

Pred kratkim je izšla knjiga Prekinitve s tradicijo v slovenskih uprizoritvenih umetnostih med letoma 1966 in 2006 dr. Barbare Orel, teatrologinje in predavateljice na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z avtorico in poglavju Gledališče in skupnost.

Na večer pred kulturnim praznikom, bo v Cankarjevem domu v Ljubljani že tradicionalna Prešernova proslava, na kateri bodo podelili najvišja priznanja v umetnosti. Umetniški del proslave režira slovenski koreograf Edward Clug, v sklopu prireditve bodo uprizorili tudi krajšo verzijo njegovega baleta Povodni mož, ki se opira na slovensko mitologijo in pesniško zapuščino Franceta Prešerna. Avtor glasbe je skladatelj Milko Lazar, ki je Ani Rozman zaupal več o samem ustvarjalnem procesu pisanja baletne glasbe. Na fotografiji je prizor iz baletne predstave Povodni mož. Foto: SNG Maribor / Tiberiu Marta

Alja Lobnik, direktorica zavoda Maska, in Pia Brezavšček, glavna urednica revije Maska, sta soukurirali cikel YUFU, ki se je januarja odvil v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana in v ustvarjalnem laboratoriju Krater v Ljubljani. Cikel YUFU je nadaljevanje večletnega projekta, ki je namenjen preizpraševanju termina jugofuturizem. Sokuratorki sta k sodelovanju povabili več umetnic in umetnikov, ki so premišljevali o tem, kako iz jugoslovanske dediščine črpati emancipatorni potencial za prihodnost, ne da bi pri tem zapadli v (jugo)nostalgijo. Vabljeni k poslušanju! foto: arhiv Maska

Bogomila Kravos je doktorica literarnih ved, teatrologinja in samostojna raziskovalka. Vse svoje življenje je dejavna na polju slovenske kulture v Trstu, tako na raziskovalnem, kritiškem kot ustanoviteljskem in organizacijskem področju. Med drugim je temeljito raziskala in popisala je zgodovino gledališkega ustvarjanja na tržaškem, in je v naši oddaji nastopila pred kratkim, ko smo se poklonili spominu na Štefko Drolc, ki je svoje formativno igralsko obdobje preživela prav v Trstu, in sicer med letoma 1948 in 1958. Ob tej priložnosti nam je Bogomila Kravos povedala tudi nekaj več o tem obdobju tržaškega gledališča. Tudi tokratna oddaja je deloma nastala v sodelovanju z Ano Perne, teatrologinjo in kustosinjo v Slovenskem gledališkem inštitutu – Gledališkem muzeju. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Carlo Goldoni, Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Tržaško ozemlje, režija: Jože Babič in Modest Sancin, premiera: 2. 7. 1955. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej. (Ambientalna postavitev.), izsek

Izraz »male umetnosti« se je v germanski jezikovni različici kleinkunst pojavil v 60. letih minulega stoletja na Nizozemskem, in označeval gledališko umetnost, ki se je ozirala stran od dramskih predlog in četrte stene. Zaznamuje jih ostra in neposredna družbena kritičnost, njihovo najmočnejše orodje je humor. Žanri, ki jih pojem male umetnosti združuje, obsegajo kabaret, improvizacijsko gledališče, novo burlesko, grotesko, stand-up, sodobni cirkus, klovnovstvo, intervencije v javni prostor in ulično gledališče ter dregovske, kvirovske in druge scenske dogodke. Ob knjigi Kaj je tu tako malega?, metodologije beleženja malih umetnosti, ki je izšla ob lanski izdaji festivala Platforma malih umetnosti v produkciji zavoda Emanat, se bomo o malih umetnostih pogovarjali z dr. Zalo Dobovšek, teatrologinjo, raziskovalko, predavateljico in Metodom Zupanom, novinarjem, kritikom, performerjem, ki je skupaj z Mašo Radi Buh souredil pričujoči zbornik. Vabimo vas k poslušanju! foto: Tatovi podob predstavljajo: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli, foto: Nada Žgank, emanat.si