Glasovi svetov

Digitalizacija je spremenila marsikaj, tudi človeško intimo, odnos do telesa in do seksualnosti. Medtem ko smo v vse tesnejšem odnosu z umetno inteligenco, se krepi umetna intimnost. Zanimiv fenomen je popularizacija platforme Only fans med študentsko populacijo – prodajanje lastnega telesa prek spleta kot oblika študentskega dela. To je raziskala sociologinja in antropologinja Živa Gornik. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.

Vse od začetka javne rabe Chat GPT zelo veliko razpravljamo o generativni umetni inteligenci in velikih jezikovnih modelih. Slišali smo opozorila o pomanjkljivsotih in nevarnostih na številnih področjih. Tristan Harris in Aza Raskin sta v svojem podkastu Your Undevided Attention takoj potem, ko je Open AI ponudil to orodje širši javnosti, med drugim ugotavljala, da utegnejo veliki jezikovni modeli s posnemanjem človeka spremeniti naš odnos do strojev in poglobiti sintetične odnose.

Nekdo je ustvaril terapevtko, ki govori z besedami ugledne terapevtke Esther Perel in svetuje na način, kot bi ona na svojem podkastu Where should we begin. Svojemu stvarniku, ki se je moral soočiti z bolečim razhodom, je, kot sam poroča, izvrstno pomagala prebroditi ta srcozlom. Umetna Esther Perel ni bila nikoli utrujena, vedno na voljo za pogovor, niso je bremenile vsakodnevne skrbi, vedno je bila enako razpoložena in je hitro ponudila brezhiben odgovor. Te razlike pa izpostavi resnična ugledna terapevtka Esther Perel, živa oseba. Seveda govori tudi o pomanjkljivostih novih tehnologij. Predvsem jo skrbi umetna intimnost, ki jo ustvarjajo različni vidiki rabe digitalnega v vsakdanjem življenju, tudi lažen občutek intimnosti, ki se vzpostavi ob rabi umetne Esther Perel.

Vsebina tega, čemur pravimo intimnost, se je močno spremenila.  Zasloni grabijo našo pozornost in so po eni strani resnični intimnosti v živo v napoto, saj jo nenehno motijo. Po drugi strani pa omogočajo nove vrste intimnosti. Aplikacije za zmenkarije denimo, spreminjajo, kako se ljudje spoznavajo, zaljubljajo, srečujejo, seksajo in razhajajo. Ustvarjalke in ustvarjalci vsebin, vplivnice in vplivneži, pa slikajo nerealne podobe dela in življenja, njihovi sledilci in sledilke jih idealizirajo in obravnavajo kot dobre prijatelje in prijateljice. Ustvarja se navidezna intimost z osebami, ki so pravzaprav umetno ustvarjene in močno personalizirane podobe. Tehnologija je torej predrugačila naše odnose, močno pa posega tudi na trg dela, in spreminja delo samo po sebi in naš odnos do dela, saj se je delo z občutkom stalne dosegljivosti in hitre odzivnosti zlilo z zasebnostjo, hkrati pa je na številnih področjih tudi nujno, da je vsak svoj medij, ki skrbi za lastno promocijo in ustvarja vsebine za različne platforme.

V tokratni oddaji bomo pozornost namenili digitalizaciji spolnosti. Sociologinja in antropologinja Živa Gornik je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani opravila raziskavo študentskega dela na primeru spletne platforme Only fans, natančneje, dela platforme, ki omogoča objavljanje personaliziranih erotičnih in pornografskih vsebin. Z njo smo se pogovarjali tudi o reprezentaciji spolnosti na družbenih medijih in spolni vzgoji.

Življenje človeka ali finančna in ekonomska transakcija? Gostji sta dr. Nina Vodopivec, ki se veliko ukvarja z vidiki dela, predvsem v tekstilni industriji in Eva Matjaž, ki zelo dobro pozna stanje na področju kulture in pasti transformacije kulturnega delavca v samostojnega podjetnika.

V oddaji Glasovi svetov bodo danes v ospredju delavci v industriji ugašanja, ljudje skozi boje preteklosti in sedanjosti, ko tovarna še zdaleč ni več sinonim za delavski razred. Gostji bosta dr. Nina Vodopivec z Inštituta za novejšo zgodovino in Eva Matjaž, ki zelo dobro pozna stanje na področju kulture, pasti transformacije kulturnega delavca v samostojnega podjetnika npr. Nova delavska terminologija namreč razkriva odsotnosti družbene odgovornosti in odgovornosti lastniških kapitalskih struktur do delavstva. Ta postaja skozi neoliberalni podjetniški model inovator in kreativec, ki skozi iluzijo osebne svobode hkrati skrbi za družbeni blagor in velikokrat aktivno in samoodgovorno skrbi tudi za samozapoljivost. Za razliko od določenih oblik kolektivizma, ko naj bi se odgovornost porazdelila in razpršila po skupnosti, v kateri ljudje vzpostavljajo odnose, poskrbijo za ekonomske, socialne in kulturne potrebe, predvsem pa so vključeni v delo, zdaj svet in sebe gledamo skozi optiko podjetniško racionalnih modelov, skozi kulturo politične racionalnosti, ki posamezniku nalaga osebno krivdo za finančni neuspeh (in mnogokrat značajske in kognitivne pomankljivosti, patološko naravo in napačne odločitve pri npr. poklicnih izbirah). Zaradi pomanjkanja materialnega in družbeno simbolnega kapitala, tako človek ostaja brez avtonomije ...

fotografija: Wikipedia

Na kakšen način so ekonomijo naše nekdanje države obvladovale monopolne strukture tujega kapitala, ki je namerno zaviral smiseln razvoj medvojne Jugoslavije in državo pretvoril v svojo surovinsko bazo? Ter koliko je k temu pripomogla sprega med jugoslovanskimi vladajočimi razredi in tujim kapitalom, koliko pa je bila to neobhodna usoda nerazvite agrarne države na periferiji kapitalističnega sveta?

Ko smo se južnoslovanski narodi po koncu prve svetovne vojne združili v skupno državo, je verjetno marsikdo pričakoval, da bo nova politična tvorba prinesla razcvet domačega gospodarstva, zdaj osvobojenega avstrijske ali ogrske nadvlade. In vendar se je - kot že velikokrat v zgodovini - izkazalo, da politična samostojnost ne prinaša nujno tudi gospodarske suverenosti. Še več, kot v svoji analizi iz konca 50-ih let preteklega stoletja ugotavlja srbski pravnik, ekonomist in zgodovinar Sergije Dimitrijević, je bilo gospodarstvo prve Jugoslavije pravzaprav skorajda v celoti v rokah tujega kapitala, ki je - močno zvezan s skorumpirano državno administracijo in politiko - postavljal zakone, ustanavljal kartele, držal monopole in skrbel, da Jugoslavija ni razvila lastnih zmožnosti, ampak je funkcionirala predvsem kot surovinska baza za bogatejše evropske države, njeni delavci pa so imeli še leta 1938 najdaljši delavnik od vseh držav, za katere je to statistiko beležilo Društvo narodov. Kako je torej tuji kapital krojil usodo naše nekdanje države ter kaj nam to pove o splošni naravi odnosov med razvitimi kapitalističnimi centri in njihovim manj razvitim obrobjem, ki so še kako aktualni tudi danes? O vsem tem se bomo ob Dimitrijevićevi knjigi, ki je pod naslovom Tuji kapital v gospodarstvu bivše Jugoslavije nedavno izšla pri založbi Sophia, za tokratne Glasove svetov pogovarjali s prevajalcem dela, sociologom dr. Markom Kržanom. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Od izdaje Splošne šolske naredbe, s katero je habsburška vladarica v svojih dednih deželah uvedla obvezno splošno osnovno šolstvo, letos mineva 250 let

Domače naloge, težke »kontrolke«, nareki, mučna spraševanja pred tablo … Vse to in še kaj, česar se spominjamo iz časov, ko smo gulili šolske klopi, ima svoje korenine v dokumentu, ki ga je pred četrt tisočletja, decembra leta 1774, na Dunaju izdala Marija Terezija. Gre za Splošno šolsko naredbo, s katero je razsvetljena vladarica v veliki večini habsburških dednih dežel – tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – položila temelje javnemu, obveznemu osnovnemu šolstvu.

Toda: kakšne ideje so jo vodile pri tej daljnosežni odločitvi? Kakšne cilje je pravzaprav zasledovala, ko se je nenadoma odločila, da bodo nove generacije njenih podanikov morale v šolo? Kje je našla nemajhna sredstva, potrebna za vzpostavitev delujoče osnovnošolske mreže širom po monarhiji? Česa vsega so se otroci v teh šolah učili? In, seveda, kako uspešna je navsezadnje bila terezijanska šola, ko je šlo za dvig splošne stopnje omike v deželah pod habsburško oblastjo; so se, drugače rečeno, predniki današnjih Slovencev, Čehov in Avstrijcev učili hitreje in bolje kakor pa njihovi sodobniki v drugih evropskih deželah oziroma državah, kjer so v tistih letih in desetletjih menda prav tako vpeljevali institucijo obvezne osnovne šole?

To so vprašanja, ki smo jih v tokratnih Glasovih svetov pretresali v pogovoru s teologom, rusistom in zgodovinarjem, dr. Simonom Malmenvallom, med drugim tudi predavateljem na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, ki pa kot eden izmed kustosov, zaposlenih v Slovenskem šolskem muzeju, bdi nad pomembnim delom slovesnih aktivnosti, s katerimi bodo v Muzeju obeležili 250. obletnico začetkov obveznega osnovnega šolstva pri nas.

 

foto: von Maronov portret Marije Terezije iz leta 1772, izrez (Pokrajinski muzej Ptuj/Wikipedija)

Na osebni ravni gre pri materinski rani za nabor omejujočih prepričanj in vzorcev, ki izvirajo iz zgodnje dinamike z materjo in povzročajo težave na številnih področjih odraslega življenja

Priznanje boleče dinamike z materjo in pogovor o tem se v splošnem še vedno smatra za tabu. Tudi zato, ker je v naši družbi mati večinoma obravnavana kot svetnica, ki se žrtvuje za naše dobro, trpeča cankarjanska mati, ki smo ji dolžni hvaležnost. Na osebni ravni gre pri materinski rani za nabor omejujočih prepričanj in vzorcev, ki izvirajo iz zgodnje dinamike z materjo in povzročajo težave na številnih področjih odraslega življenja. Materinska rana kot družbeno stanje, ki se je ukoreninilo v patriarhatu, sicer obstaja tudi na kulturni, duhovni in planetarni ravni, a vse se začne z nagovarjanjem in celjenjem na osebni, piše magistrica psihologije in pisateljica Bethany Webster v svoj knjigi Notranja mati in tako podaja intrigantno odskočno desko za ukvarjanje s to tematiko in njene razsežnosti ter vplive. O materinski rani, ki je pravzaprav medgeneracijska travma, se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič pogovarjala z gostjama, strokovnjakinjama:

- prof. dr. Metko Kuhar, socialno psihologinjo, ki je zaposlena kot predavateljica in raziskovalka na Univerzi v Ljubljani, terapevtsko pa dela v okviru Metta.si.

- Metko Furlani, univ. dipl. sociologinjo in certificirano psihodinamsko psihoterapevtko z evropsko diplomo iz psihoterapije, ki je tudi predsednica Častnega razsodišča Slovenske krovne zveze za psihoterapijo.

Pogovor z evolucijskim biologom Petrom Trontljem

»Seveda, to je vprašanje, ki ga zelo velikokrat slišimo. Kaj je najboljši dokaz, da je imel Darwin prav? Dokažite, da evolucijska teorija drži,« pravi predavatelj za evolucijo in zoologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani prof. dr. Peter Trontelj. Za oddajo Glasovi svetov je pojasnil nekatera naključno izbrana spoznanja in dejstva, mite ter tudi zmote o evoluciji. Čeprav od prvega izida prelomne Darwinove knjige O izvoru vrst letos mineva 165 let, je namreč razmišljanj in vprašanj za evolucijsko biologijo kvečjemu vedno več in ne manj. Pripravil Iztok Konc.

Spolna vzgoja v slovenskem izobraževalnem sistemu poteka medpredmetno, poudarek je na bioloških, reproduktivnih in javnozdravstvenih vidikih spolnosti. Svetovna zdravstvena organizacija na podlagi raziskav in dejstev, o katerih se strinja znanstvena skupnost, priporoča celovito, sistematično in starosti otrok in mladih prilagojeno spolno vzgojo.

Spolnost je tisto področje človekovega vsakdanjega življenja, ki je bilo od nekdaj predmet discipliniranja, nadziranja in moraliziranja. Čeprav pravimo, da živimo v času permisivne liberalne spolne kulture, ki spolnost uokvirja v polje soglasja in jo ločuje od reprodukcije, so pogledi na spolnost in spolno vzgojo še vedno zelo različni. Zakaj je tako, lahko pojasni tudi pogled v zgodovino.

Kakšen je bil odnos do spolnosti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ki ga je zaznamoval vzpon meščanstva in katoliške morale, kakšni premiki so se zgodili po drugi svetovni vojni in kje smo danes? Zgodovinarka dr. Maja Vehar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je raziskala smernice spolnovzgojnega dela od 50. do 70. let 20. stoletja v Sloveniji. O zgodovine spolne vzgoje se je za tokratno oddajo Glasovi svetov z njo pogovarjala Urška Henigman.

Spolna vzgoja II

»Kdor na dan enakonočja stoji pred zahodnim vhodom v tempelj Angkor Wat v Kambodži, vidi, kako sonce vzhaja točno nad osrednjim stolpom templja,« opisuje vznemirljivo vsakoletno predstavo pred množico popotnikov, turistov in vernikov umetnostna zgodovinarka Mija Oter Gorenčič

Sogovornica tokratnih Glasov svetov dodaja, da so astronomski pojavi ljudi vznemirjali že od nekdaj. O tem pričajo številne upodobitve nebesnih teles in tudi tlorisi zgradb na vseh koncih sveta. »Prehodi so bili, so in bodo ostali pomembne simbolne točke,« pritrjuje filozof in religiolog Igor Škamperle. Pravi, da se na točke prehoda opirajo številni stari kulti in tudi krščanstvo. Prisluhnite oddaji Glasovi svetov na letošnje enakonočje. S prof. dr. Mijo Oter Gorenčič (ZRC SAZU) in prof. dr. Igorjem Škamperletom je o svetlobi in temi, rojstvu in smrti, o soncu in luni, božjem in človeškem govoril Iztok Konc. Foto: សុខគឹមហេង/ WikimediaCommons, cc  

Z dr. Irene Mislej o argentinski zgodovini, polni barakarskih naselij, bogatih veleposestnikov, gospodarskih razcvetov in kriz ter vojaških udarov in gverilskih bojev, pa tudi najrazličnejših usod tja izseljenih Slovencev

Razumeti drugo največjo južnoameriško državo nikakor ni lahka naloga v trenutku, ko jo pesti več kot dvestoodstotna letna inflacija in huda zadolženost, kar 40 odstotkov Argentincev živi pod pragom revščine, za predsednika pa so izvolili ekscentričnega in kričavega samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki vihti motorno žago, se pogovarja s psi in skuša demontirati vse javne sisteme ter v državi uvesti dolar. In vendar verjetno v Sloveniji ni veliko ljudi, ki bi nam to na videz popolnoma kaotično stanje v Argentini - predvsem pa zgodovinske silnice, ki so do njega pripeljale - lahko poskušali pomagati razumeti bolje, kot prav današnja gostja, ki je tam preživela celih prvih trideset let svojega življenja. V tokratnih Glasovih svetov boste lahko slišali nekaj izsekov iz dolgega pogovora z dr. Irene Mislej, umetnostno zgodovinarko, ki se je takoj po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, potem pa konec 70-ih let pred vojaško diktaturo pobegnila v Ljubljano. O argentinskih družbi, zgodovini in politiki, ki bi nas nenazadnje morale zanimati že zaradi velike slovenske skupnosti, ki živi v tej državi, se je z Irene Mislej pogovarjala Alja Zore.

Foto: peronistični shod leta 1951, Wikipedija, javna last

Z Irene Mislej smo na Prvem programu pripravili tudi portretno oddajo Razkošje v glavi, vabljeni k poslušanju: Irene Mislej

V Franciji so v ponedeljek zabeležili zgodovinski dan. Po dolgih letih boja za pravice žensk, so v francosko ustavo zapisali pravico do splava. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je tudi v Sloveniji zapisana v ustavi. Smo ena izmed redkih držav, kjer vlada velik družbeni konsenz glede pravice do splava, saj jo po zadnjih raziskavah podpira več kot 80 odstotkov ljudi. Z namenom, da bi pravica do splava postala zagotovljena na ravni Evropske unije, je nastala velika evropska kampanja za zaščito reproduktivnih pravic žensk. O ciljih kampanje in o pravici do splava kot temeljni človekovi pravici bomo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofonom gostila mag. Niko Kovač, direktorico Inštituta 8. marec.