Podobe znanja

Čista voda je vse bolj dragocena, a tudi vse redkejša dobrina. Poraba po svetu se hitro povečuje, marsikje se praznijo podzemni vodonosniki, zaradi intenzivnih posegov v prostor in vse bolj osiromašenih ekosistemov pa je tudi samočistilna zmožnost vodnih ekosistemov vse bolj okrnjena. Podnebne spremembe v pomembni meri prispevajo svoj negativni vpliv. Da čista pitna voda priteče iz pip, kot nam je samoumevno v Sloveniji, je tako pravzaprav zelo redek luksuz, za katerega pa je ključna prav čistilna zmožnost ekosistemov. Glede na to, da v Sloveniji večino pitne vode dobimo iz vodonosnikov, so za kvaliteto podtalnice ključni ekosistemi pravzaprav pod zemljo. Toda če je denimo živalstvo podzemnega kraškega sveta pri nas izredno dobro raziskano, je o podzemnih življenjskih združbah drugod po deželi znanega mnogo manj. V ta spregledani svet in njegovo tesno povezavo z vodo, ki jo pijemo, nas je popeljala biologinja, vodja oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo dr. Nataša Mori.

Konec februarja je evropski parlament sprejel zakon o obnovi narave, ki državam članicam nalaga, da do leta 2030 obnovijo dobro stanje vsaj 30 % degradiranih habitatov ter 90% do sredine stoletja. Naglo upadanje biodiverzitete je skupaj s podnebnimi spremembami največji problem našega časa, pri tem pa oba omenjena dolgoročna procesa součinkujeta, se medsebojno krepita in seveda podkopavata sposobnost planeta, da ustvarja in ohranja za življenje ugodne razmere, kakšne smo dolgo imeli za samoumevne. Konkretni zakon je najnovejši signal, da problem poznamo in da želimo tudi povsem konkretno in resno ukrepati.

A če pogledamo dogajanje tako na področju naslavljanja podnebnih sprememb kot na področju upadanja biodiverzitete skozi širšo perspektivo zadnjih desetletij, lahko vidimo, da gre za orjaška problema, ki ju kljub konstantnemu poudarjanju o nujnosti trajnostnega, zelenega obrata, nikakor ne uspemo uspešno zgrabiti. Ne glede na določen napredek se – širše gledano – situacija vztrajno in vse hitreje slabša. Kje se torej trajnostne politike v praksi spotaknejo in kako se konec koncev v ekosistemih kaže vse močnejši pritisk različnih negativnih dejavnikov, bo v ospredju tokratne oddaje Podobe znanja, ko je naša gostja predstojnica Mediteranskega inštituta za okoljske študije pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper dr. Jerneja Penca.

Danes veliko pobud po regulaciji umetne inteligence prihaja prav s strani velikih tehnoloških podjetij, ki delujejo na tem področju. Prevelika mera regulacij bi koristila predvsem njim ter zavrla razvoj alternativnih rešitev in boljših orodij, je v Podobah znanja med drugim izpostavil prof. dr. Matej Kristan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Že tako v Evropi, in še bolj izrazito pri nas, resno zaostajamo po vlaganjih v razvoj umetne inteligence, ključne tehnologije 21. stoletja. A vendarle se tudi pri nas razvijajo izredno napredne in inovativne rešitve. Z umetno inteligenco danes mnogo natančneje in hitreje napovedujemo potencialne poplave na obali, v Sloveniji razvito orodje Hidra pa se že uporablja tudi drugod Evropi. Skokovit razvoj umetne inteligence se seveda pozna tudi na področju vizualnega zaznavanja; sodobni sistemi so kos vse bolj zahtevnim nalogam od prepoznave obrazov do sledenja predmetom in ljudem po prostoru v realnem času. Kaj omogoča to naglo povečevanje zmogljivosti in kje so slepe pege teh sistemov, je bilo v središču tokratnega pogovora. Vabljeni k poslušanju.

Na Institutu Jožef Stefan so kot prvi na svetu izdelali modulator za ekstremno ultravijolično in rentgensko svetlobo, ki bi med drugim utegnil poenostaviti tudi proizvodnjo najnaprednejših čipov.

Z vidno svetlobo lahko počnemo marsikaj. Relativno preprosto jo je z ustrezno tehnologijo manipulirati in usmerjati in to nam je, konec koncev, prineslo tudi vse bogastvo vizualnih, video vsebin, ki jih danes spremljamo na najrazličnejših zaslonih, in se niti ne sprašujemo, kaj je potrebno za to, da se denimo zaslon našega pametnega telefona tako hitro odziva na spremembe, da si lahko brez težav na njem ogledujemo filme v visoki ločljivosti. Stvari pa se močno zapletejo, ko se premaknemo po spektru k višjim energijam, na območje ekstremne ultravijolične in zlasti rentgenske svetlobe, in do zdaj modulacija rentgenske svetlobe ni bila možna. Skupina znanstvenikov z Odseka za kompleksne snovi na Institutu "Jožef Stefan" je ustvarila prvi svetlobni modulator za ekstremno ultravijolično in rentgensko svetlobo. Dr. Igor Vaskivskyi je prvopodpisani avtor članka, objavljenega v Nature Photonics.

Po vročinsko rekordnem letu 2023 se temperaturni rekordi vrstijo tudi letos. Vse bolj pereče postaja vprašanje, koliko se znamo in zmoremo na posledice podnebnih sprememb prilagoditi v praksi. Kajti posledice so že zdaj izrazito negativne in se kažejo na različne načine na različnih področjih. Kaj nepredvidljivo in vse toplejše vreme konkretno pomeni denimo za pridelavo hrane? Kako se posledicam prilagajajo v panogah, kot je turizem? Kako se bo potrebo drugačnim pogojem prilagoditi pri delu na prostem, kjer jo zdaj toplotne obremenitve povsem drugačne kot v preteklosti. To so nekateri raziskovalni vidiki, s katerimi se ukvarja doc. dr. Tjaša Pogačar z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Virusi in bakterije so skozi dolgo evolucijo razvili celo paleto orodij, s katerimi si pomagajo pri preživetju in razmnoževanju. Izredno fleksibilnost teh orodij podrobneje spoznavamo šele ob pomoči vse bolj sofisticiranih naprav, ki nam omogočajo vpogled v samo strukturo molekul in v to, kako dejansko potekajo procesi, s katerimi si denimo virusi in nekatere bakterije odprejo celično membrano in vstopijo v celico, in kako se na raznolike načine branijo in prilagajajo okolju.

Nova spoznanja seveda omogočajo tako boljše razumevanje dogajanja kot tudi odpirajo najrazličnejše možnosti uporabe. Za svoje delo na področju strukturne biologije je izr. prof. dr. Marjetka Podobnik, vodja Odseka za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na Kemijskem inštitutu prejela Zoisovo priznanje.

Evolucija ni brez razloga določila, da naj bi prespali skoraj tretjino življenja. Razsvetljeno okolje, sodobni način življenja, v katerem vsak dan znova zmanjka časa za vse, kar bi želeli storiti ali početi, vse prepogost stres, in zasloni na vsakem koraku; vsi ti dejavniki nedvomno zelo slabo vplivajo na kvaliteto našega spanja. Poleg tega spancu na roke ne gre niti že globoko usidrano razmišljanje, da je nekako škoda nameniti spanju tako zajeten kos dragocenega časa. A nevrologi vse bolj spoznavajo, da ne spimo brez razloga tako dolgo. Med spanjem se namreč v naših možganih dogaja marsikaj. »Spanje je pomembno za rast, za delitev celic, za konsolidacijo spomina, pomembno je za dobro staranje,« našteva nočne procese, ki predstavljajo temelj dobrega imunskega odziva in prožnega uma nevrologinja in nevrofiziologinja prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, vodja Centra za motnje spanja na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo Nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Gre za ponovitev pogovora, ki je nastal oktobra 2021.

»Rad dam analogijo z uglaševanjem instrumentov. Uglasiti kitaro mogoče ni tako hudo, kljub temu da se takoj sliši, če je razglašena. Uglasiti klavir je pa kar komplicirana stvar. Tega ne dela vsak sam,« o delu na presevnem elektronskem mikroskopu pravi prof. dr. Goran Dražić, ki je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov leta 2021 prejel Zoisovo nagrado. »To je metoda, ki je na preseku znanosti, umetnosti in obrti.« Je tudi metoda, ki je nujno potrebna, če želimo razviti vse nove materiale, ki naj bi odigrali ključno vlogo pri razvoju zelenih tehnologij. V ta namen pa je nujno razumeti dogajanje na nivoju atomov. »Fantastični so ti vzorci, ki jih narava zna narediti. Ampak te slike, te informacije moramo mi nekako kvantificirati. Znanost je vendarle stvar številk, ne pa mnenja ali občutka ali lepih slik.« Gre za ponovitev pogovora, ki je nastal januarja 2022.

Najmočnejša poznana sončna nevihta bi danes povzročila na stotine milijard škode, ohromila bi navigacijske satelite in prizemljila letalski promet. Vesoljsko vreme nikakor ni nedolžen pojav. Čeprav je Zemlja pred neposrednim divjanjem sončnih neviht kar dobro zaščitena z elektromagnetnim poljem, so sateliti, pa tudi določena infrastruktura na Zemlji, precej ranljivi. Geomagnetna nevihta, ki bi bila po moči primerljiva s tako imenovanim Carringtonovim dogodkom iz leta 1859, bi bila danes katastrofalna. Takrat so prvič pokazali na nedvoumno povezavo med tako imenovanim sončnim bliščem, izbruhom elektromagnetnega valovanja na Soncu, in nenavadnimi pojavi na Zemlji, ko se je nočno nebo močno zasvetilo in je bilo severni sij videti tudi na ekvatorju. Vesoljsko vreme preučuje dr. Primož Kajdič z Oddelka za vesoljske znanosti Geofizikalnega inštituta Mehiške nacionalne avtonomne univerze, ki ga je gostila Nina Slaček leta 2022. Vabljeni k ponovnemu poslušanju pogovora! Vir foto: MMC/EPA

Kaj so razlogi, da se nekomu življenjska situacija zdi tako slaba in nerešljiva, da se mu zazdi samomor edina rešitev? Kateri so signali, ki nam lahko nakažejo, da nekdo razmišlja o tem, da bi končal svoje življenje? Za nazaj se morda znamenja, ki so kazala na hudo stisko, zdijo kot na dlani, a dejansko jih v praksi velikokrat spregledamo ali pa preprosto ne vemo, kako bi odreagirali, kaj bi rekli oziroma storili. A samomor ni le zelo drastičen in dokončen konec nekega življenja, ampak povzroči tudi hud pretres obsežnemu krogu ljudi. In lahko celo spodbudi nove samomore. »Učinek posnemanja je večji, kadar deterministično govorimo o samomorilnem vedenju in svojih stiskah, kot da je to edini način,« izpostavlja psihologinja izr. prof. dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem, ki je za svoje delo na področju suicidologije konec leta 2021 prejela Zoisovo priznanje. Oddajo Podobe znanja z dr. Vito Poštuvan smo prvič predvajali v januarju 2022, zdaj pa znova vabimo k poslušanju!