Glasovi svetov

»Kdor na dan enakonočja stoji pred zahodnim vhodom v tempelj Angkor Wat v Kambodži, vidi, kako sonce vzhaja točno nad osrednjim stolpom templja,« opisuje vznemirljivo vsakoletno predstavo pred množico popotnikov, turistov in vernikov umetnostna zgodovinarka Mija Oter Gorenčič

Sogovornica tokratnih Glasov svetov dodaja, da so astronomski pojavi ljudi vznemirjali že od nekdaj. O tem pričajo številne upodobitve nebesnih teles in tudi tlorisi zgradb na vseh koncih sveta. »Prehodi so bili, so in bodo ostali pomembne simbolne točke,« pritrjuje filozof in religiolog Igor Škamperle. Pravi, da se na točke prehoda opirajo številni stari kulti in tudi krščanstvo. Prisluhnite oddaji Glasovi svetov na letošnje enakonočje. S prof. dr. Mijo Oter Gorenčič (ZRC SAZU) in prof. dr. Igorjem Škamperletom je o svetlobi in temi, rojstvu in smrti, o soncu in luni, božjem in človeškem govoril Iztok Konc. Foto: សុខគឹមហេង/ WikimediaCommons, cc  

Z dr. Irene Mislej o argentinski zgodovini, polni barakarskih naselij, bogatih veleposestnikov, gospodarskih razcvetov in kriz ter vojaških udarov in gverilskih bojev, pa tudi najrazličnejših usod tja izseljenih Slovencev

Razumeti drugo največjo južnoameriško državo nikakor ni lahka naloga v trenutku, ko jo pesti več kot dvestoodstotna letna inflacija in huda zadolženost, kar 40 odstotkov Argentincev živi pod pragom revščine, za predsednika pa so izvolili ekscentričnega in kričavega samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki vihti motorno žago, se pogovarja s psi in skuša demontirati vse javne sisteme ter v državi uvesti dolar. In vendar verjetno v Sloveniji ni veliko ljudi, ki bi nam to na videz popolnoma kaotično stanje v Argentini - predvsem pa zgodovinske silnice, ki so do njega pripeljale - lahko poskušali pomagati razumeti bolje, kot prav današnja gostja, ki je tam preživela celih prvih trideset let svojega življenja. V tokratnih Glasovih svetov boste lahko slišali nekaj izsekov iz dolgega pogovora z dr. Irene Mislej, umetnostno zgodovinarko, ki se je takoj po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, potem pa konec 70-ih let pred vojaško diktaturo pobegnila v Ljubljano. O argentinskih družbi, zgodovini in politiki, ki bi nas nenazadnje morale zanimati že zaradi velike slovenske skupnosti, ki živi v tej državi, se je z Irene Mislej pogovarjala Alja Zore.

Foto: peronistični shod leta 1951, Wikipedija, javna last

Z Irene Mislej smo na Prvem programu pripravili tudi portretno oddajo Razkošje v glavi, vabljeni k poslušanju: Irene Mislej

V Franciji so v ponedeljek zabeležili zgodovinski dan. Po dolgih letih boja za pravice žensk, so v francosko ustavo zapisali pravico do splava. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je tudi v Sloveniji zapisana v ustavi. Smo ena izmed redkih držav, kjer vlada velik družbeni konsenz glede pravice do splava, saj jo po zadnjih raziskavah podpira več kot 80 odstotkov ljudi. Z namenom, da bi pravica do splava postala zagotovljena na ravni Evropske unije, je nastala velika evropska kampanja za zaščito reproduktivnih pravic žensk. O ciljih kampanje in o pravici do splava kot temeljni človekovi pravici bomo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofonom gostila mag. Niko Kovač, direktorico Inštituta 8. marec.

Če muzeji hranijo beninske brone in druge osupljive artefakte, ki so jih Evropejci naropali na brutalnih kolonialnih ekspedicijah po Afriki, mar to pomeni, da so naši templji civilizacije pravzaprav templji barbarstva?

Znameniti nemško-judovski filozof Walter Benjamin je nekoč pripomnil, da so vsi spomeniki civilizacije pravzaprav spomeniki barbarstva. Resnico te, na prvi pogled precej protislovne misli si lahko dobro predočimo, če pomislimo na usodo tako imenovanih beninskih bronov. Ko so namreč leta 1897 nenasitni kolonialni apetiti vodili Britance k napadu na kraljestvo Benin – gre za eno najstarejših, najbogatejših, najmočnejših držav v Afriki, ki se je nahajala na ozemlju današnje zahodne Nigerije –, so njegovo prestolnico, Edo, zravnali z zemljo, neprecenljive umetnine iz kraljeve palače pa odpeljali s seboj. Ti artefakti, med katerimi bržčas največjo slavo uživajo prelepe skulpture in reliefi iz brona, se danes menda nahajajo v več kot 150 muzejih po vsem svetu – od Tokia do San Francisca.

Marsikomu ob tem najbrž odleže, saj so tako – če je bilo že kraljestvo uničeno – vsaj neprecenljive beninske umetnine na varnem, toda po prepričanju Dana Hicksa, profesorja sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu, kustosa za svetovno arheologijo v enem tamkajšnjih muzejev in avtorja intrigantne razprave Brutalni muzeji : beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, so muzejske in galerijske institucije, ki naj bi bile ravno templji civilizacije, na ta način pravzaprav pripomogle prikrivati resnični, se pravi barbarski, značaj britanskega oziroma evropskega kolonialnega projekta. Še več, zdi se, da nam hoče Hicks v svoji knjigi, ki je pod založniškim okriljem koprskega društva Zrakogled ter Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela Iva Jevtić, dopovedati, da muzeji in kolonializem nujno potrebujejo eden drugega.

Če je tako, pa se pred nami odpira cela kopica vprašanj, ki segajo od neposrednega razmisleka, kaj storiti z beninskimi broni, do načelnega razmisleka o tem, kakšni bi morali biti etični standardi, ki jih pri svojem delu upoštevajo ne le muzejske institucije, ampak tudi zgodovinarji, arheologi, antropologi in drugi humanisti, brez katerih delovnih naporov muzeji seveda ne morejo shajati. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili etnologa in antropologa dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Hicksovim Brutalnim muzejem pripisal spremno besedo.

foto: beninski broni, razstavljeni v Britanskem muzeju l. 2023 (Geni, Wikipedia)

Med pravicami, ki pa niso vsem zagotovljene, je tudi pravica do uporabe maternega jezika, vendar po lanskih podatkih kar 40% svetovnega prebivalstva nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki mu je najbližji, ga najbolj razume in najbolje govori. V maternem jeziku tudi najbolj globoko čustvujemo in lažje mislimo.

V slovenščini sanja približno dva in pol milijona ljudi, če drži, da v situacijah, ki jih ne moremo nadzorovati, prikličemo materinščino, doma ali nekje drugje, čeprav v vsakdanjih situacijah uporabljamo drugi ali tretji jezik. Na mednarodni dan maternega jezika o naših ponotranjenih razsežnostih jezika s profesorico doktorico Nado Šabec, ki je pri ameriških Slovencih odkrila tudi zanimive iznajdbe in tvorbe besed. Pred nekaj leti je izdala tudi monografijo Slovenski izseljenci in njihovi potomci v Severni Ameriki: obrazi identitete. S prevajanjem in učenjem južnoslovanskih jezikov pa se ukvarja Lara Mihovilović, ki jo zanimajo predvsem širjave mišljenja in jezika. V pogovoru z njima Magda Tušar.

 

foto: kurentovanje med clevelandskimi Slovenci (Edsel Little, Wikipedia)

Slovita indijska pisateljica Arundhati Roy v esejih, ki jih je zbrala v knjigi Azadi in ki so pred nedavnim izšli v slovenskem prevodu, izrisuje resnično zagatno sliko družbeno-političnih razmer v svoji domovini

Združeni narodi ocenjujejo, da je aprila lani Indija prehitela Kitajsko in tako postala država z največ prebivalci. Po približno dveh desetletjih neprekinjene, strme gospodarske rasti se na Podcelini ponašajo tudi s statusom pete največje svetovne ekonomije, no, v zunanji politiki pa vlada v New Delhiju očitno spretno krmari med interesi Združenih držav in Rusije, spričo česar je videti, da teža indijskih besed na mednarodnem odru nezadržno narašča. V tem kontekstu se zunanjemu opazovalcu kaj lahko zazdi, da je tri četrt stoletja po osvoboditvi izpod britanskega kolonialnega jarma pred Indijo resnično svetla prihodnost. Pa ni nujno tako.

Kdor namreč bere romane in eseje Arundhati Roy, danes ene najbolj proslavljenih pisateljic s Podceline, bo hitro uvidel, da ima tamkajšnja zgodba o uspehu tudi svojo senčno plat. Pravzaprav zelo senčno. V enem izmed esejev, zbranih v zbirki Azadi : svoboda, fašizem, književnost, ki so v slovenskem prevodu prav pred nedavnim izšli pod okriljem Založbe /*cf., Arundhati Roy na primer piše takole: »Indija v resnici ni država. To je celina. Bolj zapletena in raznolika, z več jeziki […], več narodi in narodnostmi, več staroselskimi ljudstvi in verstvi, kot jih premore vsa Evropa. Samo predstavljajte si, kako je ta širni ocean, ta krhki, občutljivi družbeni ekosistem, nenadoma zasegla hindujska supremacistična organizacija, ki verjame v doktrino ene nacije, enega jezika, ene veroizpovedi in ene ustave.«

Nam pisateljica hoče povedati, da se v orjaškem prostoru med Himalajo in Indijskim oceanom pravzaprav rojeva nekakšen fašizem? Kaj to pomeni za vse tiste Indijke in Indijce, ki se zaradi svoje verske, etnične ali jezikovne identitete ne zmorejo prepoznati v doktrini homogene nacije? Bi, ne nazadnje, morali biti vsi tisti, ki jim je na tem svetu še mar za demokracijo, zaradi Indije zaskrbljeni, prav kakor so zaskrbljeni zaradi Donalda Trumpa, Recepa Tayyipa Erdoğana ali Vladimirja Putina? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo in predavateljico na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, dr. Ano Kralj, ki je eseje Arundhati Roy prevedla, ter našo radijsko kolegico in filmsko kritičarko, Petro Meterc, ki jim je pripisala spremno besedo.

foto: pripadniki skrajne hindujsko-nacionalistične organizacije Rashtriya Swayamsevak Sangh marširajo po ulicah Bhopala v osrednji Indiji (Suyash Dwivedi / Wikipedia)

Zakaj so si študentje protestniki s konca šestdesetih za svoj umetnostni izraz izbrali modernizem, ki je bil takrat star že pol stoletja? Kaj je to pomenilo za njihova revolucionarna prizadevanja in kaj za zgodovino umetnosti?

Okoli leta 1910 se je z Igorjem Stravinskim v glasbi pa Pablom Picassom v slikarstvu ter T. S. Eliotom v književnosti uveljavil modernizem. Na začetku je to bilo radikalno, revolucionarno gibanje, ki je hotelo načine našega doživljanja sveta in samih sebe v njem uskladiti z novimi spoznavnimi horizonti, ki so se prav tedaj odpirali, zahvaljujoč pač teoriji relativnosti, psihoanalizi, drugi industrijski revoluciji in vzponu množičnega, revolucionarnega delavskega gibanja. Modernizem je bil pri tem uspešen, pravzaprav celo tako zelo, da se je nenavadno hitro in globoko vpisal v svetovni umetnostni kanon, njegovi pionirji pa so postali planetarno prepoznavne kulturne ikone, ki so se najpozneje do sredine 20. stoletja preobrazili tudi v največje zaslužkarje v globalni kulturni industriji.

Zato je vsaj malo nenavadno, da so študentski protestniki, ki so maja 1968 preplavili najprej ulice Pariza zatem pa še drugih mest po Evropi in Ameriki, modernizem vzeli za svoj umetnostni izraz. Če so namreč mladi demonstranti tedaj hoteli na smetišče zgodovine poslati meščansko nacionalno državo z vsemi njenimi represivnimi in ideološkimi aparati vred ter vzpostaviti družbo, ki bo prekinila z nasiljem, neenakostjo, patriarhatom, idejnim konformizmom in potrošništvom, tedaj je resnično nenavadno, da so se sklicevali in si pomagali z modernističnimi umetnostnimi praksami, ki jih je, kot rečeno, meščanski svet že pred časom razmeroma uspešno integriral v svoje predstavne horizonte …

Ta paradoks v še sveži razpravi Zadnja sezona modernizma in maj ’68 zaposluje akad. dr. Marka Juvana, raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Pri tem pa Juvana v knjigi, ki je izšla pri založbi LUD Literatura, ne zanima samo dogajanje v Parizu, v Franciji oziroma, širše, na Zahodu, ampak se tudi sprašuje, kakšen je bil odnos med študentskimi protestniki in umetnostnim – še zlasti, kajpada, literarnim – modernizmom v Sloveniji, kjer seveda nismo imeli meščanske, kapitalistične temveč socialistično družbeno ureditev in kjer, za nameček, modernisti sploh še niso bili del nacionalnega umetnostnega kanona – pa naj gre za Kosovelove Integrale, za Podbevškovega Človeka z bombami ali za Grumov Dogodek v mestu Gogi. Do kakšnih zaključkov se je dr. Juvan v tem smislu navsezadnje dokopal, smo v pogovoru z njim preverjali v tokratnih Glasovih svetov.

foto: notranja grafična oprema druge pesniške zbirke Tomaža Šalamuna Namen pelerine, 1968, izrez (Goran Dekleva)

Človek se vpraša, kakšno vlogo ima v življenju delo

Zadnja tri leta je naša življenja v veliki meri krojil covid. Kako velik je bil ta vpliv pričata sogovornici tokratne oddaje Glasovi svetov, ki pravita, da se na njunem raziskovalnem področju čas zdaj velikokrat razdeli na tistega pred, med in po epidemiji novega koronavirusa. V studio smo povabili psihologinji prof. dr. Saro Tement in doc. dr. Katjo Kerman z Oddelka za psihologijo Univerze v Mariboru. Obe raziskujeta področje psihologije dela in organizacij. Še zlasti ju zanimajo prednosti in slabosti nove delovne realnosti, ki nam je prinesla zoom sestanke, delo od doma, službeni mail na telefonu, deljen delovni čas.

Dr. Tement in dr. Kerman pravita, da vsaka kriza ali izredna situacija vodi človeka do razmišljanja o lastnem življenju in o tem, kaj je zanj pomembno. Človek se vpraša, kakšno vlogo ima v življenju delo. Kako zelo dragoceni so v primerjavi s časom, preživetim v službi, trenutki prostega časa in zasebnosti v družbi bližnjih. O problematiki vdora dela v zasebno življenje in obratno govori oddaja, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: UI

Vse odkar je irski pisatelj Bram Stoker leta 1897 objavil Drakulo, grozljivi roman o mračnem transilvanskem grofu, ki svojim žrtvam pije kri, v zahodni popularni kulturi – pa naj gre za knjige, računalniške igrice, filme ali televizijske serije – kar mrgoli od vampirjev. Je pa najbrž treba reči, da se le maloštevilni bralci, igralci oziroma gledalci, ki se navdušujejo nad kolikor strašljivimi toliko neustavljivo privlačnimi krvosesi, zavedajo, da si Stoker vampirjev ni izmislil sam, temveč si jih je sposodil – in sicer iz starih mitoloških zgodb, ki so krožile med različnimi slovanskimi ljudstvi. Dejstvo, da so izvori priljubljenih zgodb o vampirjih trdno zapredeni v meglo nevednosti, pa slej ko prej kaže na neko širšo razsežnost, ki se v splošnem drži slovanske mitologije; če jo namreč postavimo ob bok grško-rimski, nordijski ali indijski, hitro ugotovimo, da bajk o slovanskih bogovih, pošastih in junakih kratko malo ne poznamo, še kako pa, seveda, poznamo zgodbe o Zeusu, o Fenrirju ali o Ardžuni. Zakaj neki torej slovanska ostaja v senci drugih mitologij – in to celo med Slovani samimi? Kako bogata je v resnici? Kaj nam, ne nazadnje, mitološke zgodbe, ki so dospele do nas iz širokega prostora med Julijci in Uralom, govorijo o Slovanih posebej in o condition humaine nasploh? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili antropologinjo dr. Svetlano Slapšak. Naša gostja je namreč prav tako opazila veliko belo liso na vzhodni strani mitološkega zemljevida stare celine in jo – ob pomoči v Sloveniji živečega ameriškega pisatelja in umetnostnega zgodovinarja Noaha Charneyja – sklenila zapolniti; tako sta s Charneyjem napisala in pri ugledni britanski založbi Thames&Hudson prav pred nedavnim izdala knjigo The Slavic Myths, se pravi: Slovanski miti, ki naj bi bralce z vsega sveta naposled seznanila ne le z vampirji, ampak tudi z volkodlaki, vilami, žarpticami, Baba Jago, Perunom, Velesom, Mokoš, Triglavom in drugimi bitji slovanske mitologije. foto: žarptica, detajl z naslovnice knjige The Slavic Myths (Goran Dekleva)

Grofje Celjski so imeli na svojem vrhuncu v lasti 12 mest, 30 trgov in kar 125 gradov. Toda: kdo so bili ljudje, ki so orjaško premoženj plemičev iz mesta ob Savinji v resnici upravljali?

Celjski grofje so bili skoraj zagotovo najvplivnejša, najmočnejša srednjeveška plemiška rodbina, ki je imela svoje matične posesti na ozemlju današnje Slovenije. A kaj to zares pomeni? – Večina ljudi bi danes najbrž odgovorila, da visoko mesto, ki so ga Celjani zavzemali v zapletenih strukturah moči in časti pozno-srednjeveške Evrope, najlažje naznačimo, če se spomnimo, da je bila v prvi polovici 15. stoletja Barbara, najmlajša hči celjskega grofa Hermana II., pravzaprav kraljica, žena Sigismunda Luksemburškega, cesarja Svetega rimskega cesarstva ter nemškega, češkega in ogrskega kralja. Da se Luksemburžani niso poročali kar tako, je pač jasno vsakomur.

A morda so, ko govorimo o celjski moči in njihovem vplivu, še nekoliko bolj povedne številke; pod gospostvo Celjskih je namreč ob izumrtju rodbine v moški liniji – to je bilo leta 1456 – sodilo 12 mest, 30 trgov in kar 125 gradov. Prav te bogate posesti so grofom iz mesta ob Savinji namreč omogočale, da so vodili svojo ambiciozno politiko. A medtem ko so se grofje ubadali s kovanjem dinastičnih povezav in se, kadar je bilo to treba, z mečem v roki postavljali po robu svojim tekmecem – pogosto Habsburžanom –, je nekdo seveda moral skrbeti za materialno podstat celjske moči, se pravi za njihove posesti. In prav tem ljudem smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, raziskovalca pri Narodnem muzeju Slovenije, dr. Jaka Banfija, ki je lani obranil doktorsko disertacijo, v kateri se je posvetil natanko, pogojno rečeno, uradnikom, ki so služili Celjskim grofom.

foto: grad Žovnek, matični grad grofov Celjskih (Goran Dekleva)