Naši umetniki pred mikrofonom

Dramski in filmski igralec Janez Starina je imel zanimivo in bogato ustvarjalno pot; doma z Jagnjenice v občini Radeče, se je po burnem življenjskem obdobju vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in nastopal na odrih že kot študent, nato pa bil več let v novogoriškem in celjskem gledališču ter v Mestnem gledališču ljubljanskem, igral je v filmih in na televiziji, lani smo ga gledali v nanizanki V imenu ljudstva. Za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade: bil je debitant leta 1979, pa žlahtni komedijant, prejel je Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Letos bo Janez Starina dopolnil petinsedemdeset let, v Novi Gorici, kjer živi, ga je obiskala Tadeja Krečič.

Dramski in filmski igralec Janez Starina je imel zanimivo in bogato ustvarjalno pot; doma z Jagnjenice v občini Radeče, se je po burnem življenjskem obdobju vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in nastopal na odrih že kot študent, nato pa bil več let v novogoriškem in celjskem gledališču ter v Mestnem gledališču ljubljanskem, igral je v filmih in na televiziji, lani smo ga gledali v nanizanki V imenu ljudstva. Za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade: bil je debitant leta 1979, pa žlahtni komedijant, prejel je Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Letos bo Janez Starina dopolnil petinsedemdeset let, v Novi Gorici, kjer živi, ga je obiskala Tadeja Krečič.

Ko je bil Vincenc Gotthardt leta 2021 s svojim romanom Na drugem koncu sveta nominiran za kresnika, je završalo (Kdo je Gotthardt?, Si bral?). Ko je pisatelj leta 2022 dobil lastovko, nagrado programa Ars za najboljšo kratko zgodbo za svojo zgodbo Pod barvami na sliki, je bilo presenečenje že manjše. Toda tudi z nagrajeno zgodbo je avtor dokazal, da nominacija ni bila naključje. To pa še ni vse: Vincenc Gotthardt, ki je po poklicu urednik pri tedniku Nedelja (izhaja v Celovcu), po duši pa umetnik, je tudi slikar. O tem svojem dvojnem iskanju pripoveduje v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom. Nikar ne zamudite.

Nedavno je v 95. letu umrl Ivo Belec, direktor fotografije in snemalec pri mnogih slovenskih filmih petdesetih in šestdesetih let. Umetniško sodelovanje med njim, direktorjem fotografije Ivanom Marinčkom in režiserjem Francetom Štiglicem se je začelo s filmom Na svoji zemlji. Belec je bil tudi snemalec prvega slovenskega barvnega filma, sredi šestdesetih pa je odšel na televizijo, kjer je nadaljeval svoje delo in bil mentor številnim rodovom mladih snemalcev. Z Ivom Belcem se je leta 2001 pogovarjala Ingrid Kovač Brus. Foto: Kristina Bursač / ZFS

Na prvi dan novega leta je umrl Mako Sajko, slovenski scenarist in filmski režiser. V spomin nanj bomo poslušali pogovor, ki ga je leta 2007, ob režiserjevi 80-letnici, pripravila Ingrid Kovač Brus. Režiral je večinoma kratke in dokumentarne filme s socialnimi temami, najpogosteje po lastnem scenariju. Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za »režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!«, leta 2009 Badjurovo nagrado za življenjsko delo in leta 2021 še Nagrado Franceta Štiglica, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. V utemeljitvi nagrade so med drugim zapisali: "Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi je bogati opus Maka Sajka […]: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov." Njegovi filmi še vedno delujejo sveže - tako zaradi tematike, ki si jo je izbiral, kot tudi zaradi filmskega izraza.

Sredi decembra 2022 so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli razstavo z naslovom Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja. Ob stoti obletnici umetnikovega rojstva so na razstavi soočili dve področji njegovega delovanja: likovno prakso in teorijo. Marijan Tršar (1922-2010) je v Moderni galeriji tokrat predstavljen drugič; prvič je razstavljal leta 1953 v okviru Skupine 1953. Leta 1988 je Marijan Tršar v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju. Foto: Marijan Tršar, Dvonogi ne-predmet, 2007, akril na platno, 185 × 145 cm. Foto: Blaž Zupančič (izrez). Vir: Moderna galerija https://www.mg-lj.si/si/razstave/3612/abstrakcija-in-likovna-teorija/

Dramski in filmski igralec Borut Veselko je že enajst let član igralskega ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, pred tem je bil devet let direktor tega gledališča. Jeseni je prejel nagrado julija, ki jo podeljuje gledališče skupaj z Gorenjskim glasom in Mestno občino Kranj za najboljšega igralca pretekle sezone. Bil je igralec leta na Slovenskem filmskem maratonu v Portorožu in dobil tudi vesno za najboljšega igralca leta 2001, pa več viktorjev za najboljšega televizijskega voditelja. V tej sezoni igra Borut Veselko v osmih predstavah Prešernovega gledališča Kranj, za vlogi očeta v Meji sneženja Marka Sosiča in očeta v igri Mama Floriana Zellerja je bilo v utemeljitvi nagrade julija zapisano, "da je bilo v obeh vlogah mogoče zaznati predvsem notranjo moč igralca in njegov poglobljeni razmislek". Pred mikrofon je igralca Boruta Veselka povabila Tadeja Krečič.

Karpo Godina, slovenski režiser, scenarist, direktor fotografije in montažer je dobitnik številnih največjih nagrad, 6. decembra pa je v Beogradu prejel še zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tem je bila pripravljena okrogla miza s predstavitvijo publikacije o njegovem delu, predvajali so njegove kratke filme ter dokumentarni film Karpopotnik režiserja Matjaža Ivanišina. Kratki filmi Karpa Godine, kot sta Piknik v nedeljo in Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk ter celovečerna filma Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica ter Umetni raj so namreč pomemben del tako slovenske kot tudi evropske filmske dediščine. Z Umetnim rajem se je Godina uvrstil celo v uradni del canskega festivala, močan odmev pa je imel že njegov filmski prvenec Splav meduze. Leta 2018 je Karpo Godina prejel nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Takrat se je z umetnikom pogovarjal Matej Juh.

Tjaša Železnik se je na začetku svoje igralske poti uveljavila predvsem s televizijskimi in filmskimi vlogami, bila je tudi televizijska voditeljica. Igrala je v SLG Celje, že leta pa je dragocena članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je v zadnjih nekaj sezonah ustvarila vrsto zanimivih in močnih vlog. O svojem življenju in ustvarjanju ter o svojem pogledu na igralsko umetnost je pripovedovala tik pred premiero Priestleyjevega Neznanca na velikem odru MGL decembra 2022. Na fotografiji: Tjaša Železnik v vlogi Marthe v predstavi Ta obraz (avtorica Polly Stenham, režija Tijana Zinajić, sezona 2020/21). Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/ta-obraz/#gallery-597-11

Dramska igralka Miranda Caharija se je rodila 21. oktobra 1942 v Križu pri Trstu. Šolala se je v Nabrežini in Trstu. Že med šolanjem je nastopala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in v sezoni 1960/1961 postala njegova stalna članica - njeno ustvarjanje naslednjih desetletij je večinoma vezano prav na to gledališče. Oblikovala je desetine gledaliških vlog, nastopala pa je tudi na filmu, med drugim je igrala glavno vlogo v filmu Eva Francija Slaka. Za življenjsko delo je Miranda Caharija leta 2017 prejela nagrado tantadruj, že leta 2005 pa Borštnikov prstan, najvišje priznanje, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec za svoj prispevek k slovenski gledališki ustvarjalnosti. V utemeljitvi je bilo med drugim zapisano, da je bilo že zgodaj mogoče ugotoviti, da je tržaški ansambel z Mirando Caharija dobil karakterno igralko, ki se enako domiselno in z lucidnim temperamentom znajde v najrazličnejših dramskih žanrih. Tistega leta se je z Mirando Caharija pogovarjala Vida Curk; igralko je najprej vprašala, kako je, ko se igralec ali igralka ozre na dolgo prehojeno umetniško pot. Foto: Marko Modic / Arhiv SLOGI