Naši umetniki pred mikrofonom

Milena Usenik (1934) se je po uspešni športni karieri usmerila v slikarstvo, študirala pa je na Akademiji za likovno umetnost. S svojimi slikami je sodelovala na mnogih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Je dobitnica nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Z umetnico se je pogovarjala Vida Curk.

Mineva 80 let od rojstva slikarke in grafičarke Metke Krašovec. Na slovensko likovno prizorišče je opazno vstopila na začetku 70. let. V slikah, grafikah in risbah je ustvarila obsežen opus logičnih in sklenjenih sklopov. Njena dela so prepoznavna; izoblikovala je izrazito lastno poetiko; pogosto jo označujejo kot samohodko. Leta 2012 ji je Moderna galerija v Ljubljani kot prvi umetnici pripravila veliko pregledno razstavo. Metka Krašovec je bila več kot tri desetletja profesorica na Akademiji za likovno umetnost, leta 2015 je postala članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado, nazadnje pa leta 2017, komaj leto pred smrtjo, Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z umetnico pogovarjala Maja Žel Nolda.

"Človek ima v sebi neko pokrajino; če dovolj hodi okrog, jo tudi vidi."

Mineva 80 let od rojstva slikarke in grafičarke Metke Krašovec. Na slovensko likovno prizorišče je opazno vstopila na začetku 70. let. V slikah, grafikah in risbah je ustvarila obsežen opus logičnih in sklenjenih sklopov. Njena dela so prepoznavna; izoblikovala je izrazito lastno poetiko; pogosto jo označujejo kot samohodko. Leta 2012 ji je Moderna galerija v Ljubljani kot prvi umetnici pripravila veliko pregledno razstavo. Metka Krašovec je bila več kot tri desetletja profesorica na Akademiji za likovno umetnost, leta 2015 je postala članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado, nazadnje pa leta 2017, komaj leto pred smrtjo, Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z umetnico pogovarjala Maja Žel Nolda.

Pesnik, kritik, pisatelj in umetnostni zgodovinar Robert Simonišek je za delo Pejsaži – sanjati na soncu (Družina) prejel Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev. "Moje življenje je bilo v prehajanju, moje delo je bilo in še zmeraj je začasno," piše Simonišek o ustvarjanju v eseju Moja soba. Pisanje esejev dojema na tri načine. "Prvi je senzacionalnističen, ko si avtor pač izbira teme, ki bodo odmevale. Objektivistični način pisanja je tak, da se v njem približujemo že skoraj znanstveni publicistiki. Zadnji tip pisanja je intimističen. V ospredju intimističnega pisanja so introspekcija, avtorefleksija in osebne skice. Pretekle izkušnje predstavljajo otnološki temelj, je pa tak način vzpostavljanja besedila manj dramatičen od prvih dveh," dodaja Simonišek, ki je leta 2016 že dobil Rožančevo nagrado za zbirko esejev Trk prostorov (LUD Literatura). V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, zapisala, da je Simonišek književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno, besedila zaznamujejo avtorjevo pretanjeno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Bobo

"Z eseji se skušam povzpeti nad površino družbe in ostati razumljiv. Eseji nam ne koristijo, če niso razumljivi."

Pesnik, kritik, pisatelj in umetnostni zgodovinar Robert Simonišek je za delo Pejsaži – sanjati na soncu (Družina) prejel Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev. "Moje življenje je bilo v prehajanju, moje delo je bilo in še zmeraj je začasno," piše Simonišek o ustvarjanju v eseju Moja soba.

Pisanje esejev dojema na tri načine. "Prvi je senzacionalističen, ko si avtor pač izbira teme, ki bodo odmevale. Objektivističen način pisanja je tak, da se v njem približujemo že skoraj znanstveni publicistiki. Zadnji tip pisanja je intimističen. V ospredju intimističnega pisanja so introspekcija, avtorefleksija in osebne skice. Pretekle izkušnje predstavljajo ontološki temelj, je pa tak način vzpostavljanja besedila manj dramatičen od prvih dveh," dodaja Simonišek, ki je leta 2016 že dobil Rožančevo nagrado za zbirko esejev Trk prostorov (LUD Literatura).

V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, zapisala, da je Simonišek književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno, besedila zaznamujejo avtorjevo izostreno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje.

20. septembra 2021 je v Trstu preminil Klavdij Palčič, slovenski grafik, slikar, kipar, scenograf, ilustrator in kostumograf. Rodil se je v Trstu 5. avgusta leta 1940. Tam je obiskoval gimnazijo, potem pa študiral na umetniškem liceju v Benetkah. V šestdesetih letih je bil soustanovitelj tržaške umetniške skupine Raccordosei pri kulturni organizaciji Arte viva. V istem času je poučeval risanje in umetnostno zgodovino na slovenskih šolah v Trstu in Gorici. Leta 1977 je ustanovil grafični atelje Graficenter pri Založništvu tržaškega tiska. Za svoje ustvarjanje je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada. Dolga leta je bil predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Prav zdaj je v tržaškem Kulturnem domu na ogled razstava Palčičevih del, s katero sta umetnika ob 80-letnici rojstva počastili Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Slovensko stalno gledališče v Trstu. S Klavdijem Palčičem se je leta 2000 pogovarjala Vida Curk

Mako Sajko je prejemnik letošnje nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. V utemeljitvi nagrade so med drugim zapisali: "Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi je bogati opus Maka Sajka […]: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov." Njegovi filmi še vedno delujejo sveže - tako zaradi tematike, ki si jo je izbiral, kot tudi zaradi filmskega izraza. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Makom Sajkom, ki ga je leta 2007, ob režiserjevi 80-letnici, pripravila Ingrid Kovač Brus.

V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom predstavljamo vizualno umetnico Zvonko T. Simčič. Ustvarjalka, ki je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani študirala slikarstvo, je nato našla svoj izraz v različnih medijih. V svojem ustvarjanju povezuje video, intermedijsko umetnost, instalacijo, performans, fotografijo in petje, povsod je čutiti močan vpliv osebne izkušnje in širšega socialnega prostora. V obsežnem projektu Hiša na hribu, ki ga je leta 2015 zasnovala in izvedla z umetnikom Francem Cegnarjem (ta je letos poleti umrl) in umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, je svoje ideje združila z vsebino kraja. Povabili so še druge ustvarjalce in letos izpeljali že sedmo izdajo skupinskega umetniškega projekta Hiša na hribu. Ta je do 20. septembra na ogled v hiši pri sv. Marjeti v kraju Žlebe pri Medvodah. Več o projektu in o svojem ustvarjanju je Zvonka Simčič povedala Aleksandri Saški Gruden.

Letošnji zlatnik poezije so za izjemni pesniški opus pred dnevi v Celju podelili Milanu Jesihu. Prvi zbirki Uran v urinu, gospodar! sta sledili Legende in Usta, nedvomen vrhunec pa je Jesihovo pesnjenje doseglo s knjigami Soneti, Soneti drugi, Jambi in Maršal. S pesnikom se je leta 2012 pogovarjal Marko Golja.

Dirigent Marko Letonja je eden izmed dirigentov, ki stalno gostuje po velikih svetovnih opernih in koncertnih hišah. Svojo profesionalno pot je začel kot šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije, nato je vodil simfonične orkestre v Baslu, na Tasmaniji in v Strasbourgu, zdaj je šef dirigent bremenskega simfoničnega orkestra. Rodil se je avgusta leta 1961 v Mariboru, odraščal je na Ravnah na Koroškem, tam si je pridobil prvo glasbeno izobrazbo, jo nadaljeval v Mariboru in študiral v Ljubljani pri maestru Antonu Nanutu, izpopolnjeval pa na Dunaju pri Otmarju Suitnerju, na primer. Marka Letonjo je leta 2012 pred mikrofon povabila Vida Curk.

Tomaž Šalamun, ki se je rodil pred osemdesetimi leti in je umrl leta 2014, je gotovo eden najpomembnejših in najprepoznavnejših slovenskih pesnikov - ne le doma, tudi v tujini. Rodil se je v Zagrebu, mladost je preživel na Primorskem, v Kopru je končal gimnazijo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz umetnostne zgodovine. Njegov pesniški opus je v vseh pogledih izjemen. Pozornost je zbudil že prvo zbirko pesmi POKER, v pogovoru, ki je bil posnet februarja 1999 ob podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, pa sta se z izpraševalcem Marjanom Strojanom najprej spomnila njegove druge pesniške zbirke Namen pelerine, ki je izšla leta 1968.

"Kadar imam možnost, da pišem, itak ničesar ni, razen beline papirja in mojega odpotovanja."

Tomaž Šalamun, ki se je rodil pred osemdesetimi leti in je umrl leta 2014, je gotovo eden najpomembnejših in najprepoznavnejših slovenskih pesnikov - ne le doma, tudi v tujini. Rodil se je v Zagrebu, mladost je preživel na Primorskem, v Kopru je končal gimnazijo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz umetnostne zgodovine. Njegov pesniški opus je v vseh pogledih izjemen. Pozornost je zbudil že prvo zbirko pesmi POKER. V pogovoru, ki je bil posnet februarja 1999 ob podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, pa sta se z izpraševalcem Marjanom Strojanom najprej spomnila njegove druge pesniške zbirke Namen pelerine, ki je izšla leta 1968.

Minljivost – hommage Tisnikarju je naslov razstave, ki so jo v Koroški galeriji likovnih umetnosti odprli maja, na ogled pa bo še do 26. septembra. Jože Tisnikar, slikar samouk, ki je živel med letoma 1928 in 1998 je ustvaril izjemen ustvarjalni opus, ki je ves uglašen na minljivost človeškega življenja. Ob razstavi so v Galeriji Slovenj Gradec zapisali: »Samosvoja, neponovljiva in neposnemljiva likovna zgodba trpkega tipanja po končnih resnicah človekove eksistence […] je […] neusahljiv vrelec navdiha za snovanje novih projektov, osredotočenih na eno izmed osrednjih zbirk slovenjgraške galerije z naslovom »HOMMAGE TISNIKARJU«, […] ki v spomin na velikega slikarja združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. Zbirka Hommage Tisnikarju vključuje 66 Tisnikarjevih slik in risb, ob njih pa še dela drugih avtorjev, med njimi Mirsada Begića, Bogdana Borčića, Zdenka Huzjana, Zorana Mušiča, Valentina Omana … Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je z umetnikom malo pred smrtjo leta 1998 posnel radijski kolega Ernest Ružič, ki ga od lani tudi ni več med nami.