Naši umetniki pred mikrofonom

Miha Vipotnik je slikar, režiser, videast in večmedijski ustvarjalec. Nekateri ga imajo za pionirja video umetnosti na Slovenskem. Njegov več desetletni avtorski opus sta predstavila Slovenska kinoteka in zavod za sodobno umetnost SCCA. Videti je bilo mogoče njegov eksperimentalni video Videogram 4 iz leta 1976, ki pomeni začetek eksperimentalnega videa in večmedijske umetnosti. Predstavljenih je bilo tudi več Vipotnikovih umetniških inštalacij, multimedijskih in interdisciplinarnih projektov ter dokumentarnih in politično angažiranih filmov. Miha Vipotnika je pred mikrofon povabila Tina Poglajen.

Letošnji dobitnik Borštnikovega prstana, največjega priznanja za igralsko umetnost na Slovenskem je Peter Boštjančič, dramski in filmski igralec ter gledališki mentor. Čeprav je upokojen, še vedno igra, prav zdaj pripravlja Shakespeareovo igro Romeo in Julija v mariborskem gledališču. Tu in v celjskem gledališču je odigral največ vlog. Svojo igralsko pot je začel že kot dijak, nadaljeval pa na ljubljanski akademiji, za vlogo Hamleta je dobil študentsko Prešernovo nagrado. Priznanj je sledilo še veliko, poleg Borštnikovih tudi nagrada Marija Vera za življenjsko delo združenja dramskih umetnikov Slovenije. V utemeljitvi Borštnikovega prstana je Blaž Lukan zapisal: »Boštjančič se nenehno zaveda bivanjske teže, profesionalne resnosti in etične odgovornosti igre, ki jo praviloma spremljajo nezadovoljnost, dvom, strah in vztrajno iskanje smisla.« S Petrom Boštjančičem se pogovarja Brigita Mohorič.

Dobitnik Borštnikovega prstana 2020

Letošnji dobitnik Borštnikovega prstana, največjega priznanja za igralsko umetnost na Slovenskem je Peter Boštjančič, dramski in filmski igralec ter gledališki mentor. Čeprav je upokojen, še vedno igra, prav zdaj pripravlja Shakespeareovo igro Romeo in Julija v mariborskem gledališču. Tu in v celjskem gledališču je odigral največ vlog.
Svojo igralsko pot je začel že kot dijak, nadaljeval pa na ljubljanski akademiji, za vlogo Hamleta je dobil študentsko Prešernovo nagrado. Priznanj je sledilo še veliko, poleg Borštnikovih tudi nagrada Marija Vera za življenjsko delo združenja dramskih umetnikov Slovenije. V utemeljitvi Borštnikovega prstana je Blaž Lukan zapisal:

»Boštjančič se nenehno zaveda bivanjske teže, profesionalne resnosti in etične odgovornosti igre, ki jo praviloma spremljajo nezadovoljnost, dvom, strah in vztrajno iskanje smisla.«

S Petrom Boštjančičem se pogovarja Brigita Mohorič.

Med nagrajenci na letošnjem festivalu slovenskega filma je tudi Koni Steinbacher, ki je prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Čisto sveži osemdesetletnik - jubilej je obhajal 1. oktobra – ima za seboj polnih 60 let filmskega dela, ki ga je posvetil animiranemu filmu. Odličen mentor in avtor se lahko pohvali z najpomembnejšimi nagradami iz jugoslovanskih časov, a tudi slovenskih ne manjka na seznamu priznanj. Še zmeraj je aktiven, letos ima nov film, v delu pa že naslednjega. Poslušajmo, kaj je o svojem filmskem življenju povedal Nevi Zajc. Foto: FSF/Jožef Fabjan/RTVSLO

"Eksperiment sem vedno vključeval v vsakokratno zgodbo."

Med nagrajenci na letošnjem festivalu slovenskega filma je tudi Koni Steinbacher, ki je prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Čisto sveži osemdesetletnik - jubilej je obhajal 1. oktobra – ima za seboj polnih 60 let filmskega dela, ki ga je posvetil animiranemu filmu. Odličen mentor in avtor se lahko pohvali z najpomembnejšimi nagradami iz jugoslovanskih časov, a tudi slovenskih ne manjka na seznamu priznanj. Še zmeraj je aktiven, letos ima nov film, v delu pa že naslednjega. Poslušajmo, kaj je o svojem filmskem življenju povedal Nevi Zajc.

Pisatelj Florjan Lipuš se je rodil v bližini Železne Kaple leta 1937; pri šestih letih je izgubil mater, ki so jo nacisti odpeljali v koncentracijsko taborišče, od koder se ni vrnila. Šolal se je v marijanišču na Plešivcu in najprej študiral bogoslovje, pozneje pa je končal učiteljišče in do upokojitve delal kot učitelj v slovenskih šolah na avstrijskem Koroškem. Objavljati je začel v šestdesetih letih, dvajset let je urejal revijo Mladje. Čeprav je po izidu romana Boštjanov let leta 2003 rekel, da je napisal že vse, je na srečo vendar zatem izdal še Mirne duše in Gramoz. Florjan Lipuš je za literarno ustvarjanje leta 2004 prejel najvišje slovensko priznanje, Prešernovo nagrado, leta 2018 pa še avstrijsko državno nagrado, ki so jo pospremili z utemeljitvijo: »V svoji literaturi Lipuš obravnava upor proti nacionalsocializmu, izgon in poboj koroških Slovencev, podcenjevanje slovenske manjšine s strani večinskega prebivalstva, pa tudi reševanje izginevanja slovenskih besed in besednih zvez kot osnovo za novo samozavestno identiteto.« Zato vas danes, ob 100-letnici koroškega plebiscita, vabimo, da prisluhnete pogovoru s pisateljem, ki ga je pred leti pripravila Vida Curk. Foto: BoBo

"Včasih me je že mikalo, da bi kaj napisal v nemščini, vendar sem demonstrativno ostal pri slovenščini. To je moj angažma."

Pisatelj Florjan Lipuš se je rodil v bližini Železne Kaple leta 1937; pri šestih letih je izgubil mater, ki so jo nacisti odpeljali v koncentracijsko taborišče, od koder se ni vrnila. Šolal se je v marijanišču na Plešivcu in najprej študiral bogoslovje, pozneje pa je končal učiteljišče in do upokojitve delal kot učitelj v slovenskih šolah na avstrijskem Koroškem. Objavljati je začel v šestdesetih letih, dvajset let je urejal revijo Mladje. Čeprav je po izidu romana Boštjanov let leta 2003 rekel, da je napisal že vse, je na srečo vendar zatem izdal še Mirne duše in Gramoz.

Florjan Lipuš je za literarno ustvarjanje leta 2004 prejel najvišje slovensko priznanje, Prešernovo nagrado, leta 2018 pa še avstrijsko državno nagrado, ki so jo pospremili z utemeljitvijo:

»V svoji literaturi Lipuš obravnava upor proti nacionalsocializmu, izgon in poboj koroških Slovencev, podcenjevanje slovenske manjšine s strani večinskega prebivalstva, pa tudi reševanje izginevanja slovenskih besed in besednih zvez kot osnovo za novo samozavestno identiteto.«

Zato vas danes, ob 100-letnici koroškega plebiscita, vabimo, da prisluhnete pogovoru s pisateljem, ki ga je pred leti pripravila Vida Curk.

Te dni mineva 100 let od rojstva Karla Pečka, slovenjgraškega akademskega slikarja, pedagoga in vsestranskega kulturnega delavca. Poučeval je na nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu, sodeloval je pri ustanovitvi Umetnostnega paviljona - predhodnika Koroške galerije likovnih umetnosti, dolgo je bil njen ravnatelj. Vodil je tudi Zavod za kulturo v Slovenj Gradcu. Kot ravnatelj je oblikoval mednarodni program in kot mentor prispeval k uveljavitvi nekaterih koroških umetnikov, med njimi Jožeta Tisnikarja. V svoje okolje je samozavestno vnašal odprtost, širil mednarodna obzorja in tudi kot likovni umetnik spodbujal svobodno razmišljanje. Kljub angažiranemu delovanju je ostajal ves čas predvsem slikar, posebej znane so njegove upodobitve bližnje Uršlje gore. Leta 2006 je bila v Koroški galeriji likovnih umetnosti velika pregledna razstava njegovih del; takrat je Karla Pečka k pogovoru povabila Vida Curk. Najprej ga je vprašala, kaj ga je usmerilo na umetniško pot. Foto: BoBo

Ob stoletnici rojstva slovenjegraškega slikarja, pedagoga in kulturnega delavca

Te dni mineva 100 let od rojstva Karla Pečka, slovenjgraškega akademskega slikarja, pedagoga in vsestranskega kulturnega delavca. Poučeval je na nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu, sodeloval je pri ustanovitvi Umetnostnega paviljona - predhodnika Koroške galerije likovnih umetnosti, dolgo je bil njen ravnatelj. Vodil je tudi Zavod za kulturo v Slovenj Gradcu. Kot ravnatelj je oblikoval mednarodni program in kot mentor prispeval k uveljavitvi nekaterih koroških umetnikov, med njimi Jožeta Tisnikarja. V svoje okolje je samozavestno vnašal odprtost, širil mednarodna obzorja in tudi kot likovni umetnik spodbujal svobodno razmišljanje. Kljub angažiranemu delovanju je ostajal ves čas predvsem slikar, posebej znane so njegove upodobitve bližnje Uršlje gore. Leta 2006 je bila v Koroški galeriji likovnih umetnosti velika pregledna razstava njegovih del; takrat je Karla Pečka k pogovoru povabila Vida Curk. Najprej ga je vprašala, kaj ga je usmerilo na umetniško pot.

Grega Mastnak je akademski slikar in avtor animiranih filmov. Leta 1998 je končal slikarsko specialko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Že med študijem se je izpopolnjeval na Filmski akademiji FAMU v Pragi na oddelku za animirani film. Bil je redni zunanji sodelavec tednika Mladina. Med letoma 2002 in 2009 je bil režiser, scenarist in vodja animacije priljubljene risane serije Bizgeci. Leto pozneje je ustanovil svojo produkcijsko hišo OZOR, zavod za gibljive slike, v okviru katere je pred kratkim nastala nova risana serija Princ Ki-Ki-Do. Ta je bila letos v ospredju natečaja Živel strip! Živela animacija!. Za svoje delo je Mastnak prejel številne nagrade in priznanja, med drugimi vesno za najboljši animirani film na festivalu slovenskega animiranega filma v Portorožu in nagrado zlata panda za producenta za najbolj inovativen animirani film Bizgeci na televizijskem festivalu v Sečuanu. Umetnika je pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden.

Režiser, scenarist in vodja animacije risane serije Bizgeci.

Grega Mastnak je akademski slikar in avtor animiranih filmov. Leta 1998 je končal slikarsko specialko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Že med študijem se je izpopolnjeval na Filmski akademiji FAMU v Pragi na oddelku za animirani film. Bil je redni zunanji sodelavec tednika Mladina. Med letoma 2002 in 2009 je bil režiser, scenarist in vodja animacije priljubljene risane serije Bizgeci. Leto pozneje je ustanovil svojo produkcijsko hišo OZOR, zavod za gibljive slike, v okviru katere je pred kratkim nastala nova risana serija Princ Ki-Ki-Do. Ta je bila letos v ospredju natečaja Živel strip! Živela animacija!. Za svoje delo je Mastnak prejel številne nagrade in priznanja, med drugimi vesno za najboljši animirani film na festivalu slovenskega animiranega filma v Portorožu in nagrado zlata panda za producenta za najbolj inovativen animirani film Bizgeci na televizijskem festivalu v Sečuanu. Umetnika je pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden.